“Ali,
Obljubil sem, da ga bom vrnil. Nisem vedel, da bo domov privabil množico.
Hvala, ker si me pokrila, ko sem se počutila nevidno.
„Jenelle.“
„To je tista gospa,“ je rekel Eli. „Rekla je, da ji je ime Jenelle.“
Preden sem se lahko odzval, se je ob robu pločnika ustavil srebrn avto. Iz njega je počasi izstopila nosečnica z roko na trebuhu.
“To je ona, mama.”
Stopil sem proti njej z Darrenovim dežnikom, pritisnjenim na prsi.
“Kaj pa Jenelle?”
Prikimala je. »Carina, zelo mi je žal.«
Spet se mi je stisnilo v želodcu. “Kako veš moje ime?”
“Nekdo je komentiral mojo objavo na Facebooku. Rekel je, da je sosed.”
Pogledal sem nazaj k Sari, ki se je nenadoma zdela zelo zainteresirana za pločnik.
Nato sem se obrnila nazaj k Jenelle. »Pisala si o mojem sinu?«
Njen izraz se je omehčal. “Napisala sem zahvalno sporočilo.”
„Ne. Moj sin je star dvanajst let,“ sem rekel. „Dal ti je nekaj, kar je pomenilo obema. Zdaj ga ljudje snemajo, kot da bi bilo praznovanje.“
„Nisem ti povedala tvojega naslova,“ je hitro rekla Jenelle. „Prisežem. Samo omenila sem njegovo ime. Ni šole. Ni ulice.“
“Kako so nas torej našli?”
„Avtobusna postaja na cesti 47,“ je rekla. „Omenila sem jo po pošti. G. Collins je prepoznal Elija in se ponudil, da mu vrne dežnik. Za škatle nisem vedela do danes zjutraj.“
“Torej si začel ti, neznanci pa končali.”
„Da,“ je tiho rekla. „In morala bi si premisliti, preden sem začela.“
Eli je stal za mano. “Je z vašim dojenčkom vse v redu?”
Jenelle so se oči napolnile s solzami. »Ja, draga. V redu je. Pravkar sem imela ultrazvok in zdravnik mi je rekel, naj pozorno spremljam njene gibe. Bila sem zaskrbljena.«
Prikimal je. “Prav.”
Pogoltnila sem slino in jo spet pogledala. »Prijaznost ne pomeni, da lahko ljudje vstopijo v naša življenja, ne da bi potrkali.«
„Vem. Tvoj sin mi je povedal, da dežnik pripada njegovemu očetu. To mi je prišlo na misel, Carina.“
“Ne, ne. Eli še vedno spi z Darrenovo jakno, ko grmi. Ta dežnik ni bil rekvizit.”
Jenelle si je obrisala lice. »Prav imaš. Oprosti, Eli. Oprosti, Carina.«
Najstnik je spet dvignil telefon.
Jenelle se je obrnila k njemu. »Nehaj snemati to družino. To je njihov dom, ne oder.«
Tokrat so vsi ubogali.
Ko se je pločnik končno sprostil, sem se obrnil k Eliju. »Vse bomo nesli noter.«
»Ali lahko najprej kaj odpremo?« je vprašal.
“Ne, Eli.”
“Prosim, mama. Morda so nekateri samo želeli biti prijazni.”
“Prestrašili so nas.”
“Vem. Tudi meni ni všeč.”
“Eli, očetov dežnik so spremenili v mestni projekt.”
Eli je pogledal moder dežnik, stisnjen pod mojo pazduho. “Morda bi bil očetu ta del všeč.”
Hotel sem se ne strinjati, a nisem našel besed.
Eli je zmajal z glavo. »Ne. Rad bi videl, zakaj so ljudje prišli.«
Preučevala sem njegov obraz. “Nekaj škatel.”
Rahlo se mi je nasmehnil.
V poštnem nabiralniku št. 2 je bilo sporočilo od gospoda Collinsa, Elijevega voznika avtobusa.
“Karina,”
Nihče ti ni dal naslova. To moraš najprej vedeti.
Ljudje so na avtobusno postajo Route 47 prinesli dežnike in sporočila, potem ko je bila tam objavljena Jenellina objava. Nekateri so na postaji pustili kuverte ali pa so mi jih dali.
“Morala bi poklicati, preden sem jih pripeljala sem. Mislila sem, da delam nekaj lepega za fanta, ki mi je mar. Zdaj vidim, da bi morala najprej potrkati.”
Pogledal sem gor s strani.
„Je to storil gospod Collins?“ je vprašal Eli.
Jenelle je pomežiknila. »Nisem vedela.«
Takrat sem ji verjel.
Znan glas se je oglasil s pločnika. »Dolžan sem ti opravičilo, Carina.«
G. Collins je stal ob poštnem nabiralniku v dežnem plašču in v rokah vrtel klobuk.
Eli se je zravnal. »Gospod Collins?«
Starejši moški ga je nežno pogledal. “Dobro jutro, mali.”
Dvignil sem list papirja. “Ali lahko vse to daš sem?”
„Da, gospa. Dva prostovoljca iz cerkve in jaz. Pred sončnim vzhodom.“ Pogledal je čez dežnike. „Vašega naslova nisem dal nikomur. Prinesel sem jih sam, ker sem peljal Elijaha domov.“
“Zakaj me potem ne pokličeš?”
Pogoltnil je slino. »Sinoči sem prišel noter, ampak si imel ugasnjene luči. Potem sem se malo zanesel. Ljudje so kar naprej govorili: ‘Ta tip si zasluži vedeti.’«
Potem je Eli rekel: »Še vedno lahko trkaš.«
G. Collins je prikimal. »Prav imate. Morali bi.«
Škatla št. 3 je dišala sladko, po sladkorju. V njej je bila darilna kartica iz sladoledarne poleg knjižnice.
“Za fanta, ki se je spomnil prijaznosti. En sladoledni kornet na mesec. Vključno z drobtinami.”
Eli je pomežiknil. »Misliš, da mislijo na nekakšen sladoledni kornet?«
“Ali.”
“Sprašujem …”
Proti svoji volji sem se zasmejal.
Škatla št. 4 je vsebovala kupon za trgovino s čevlji.
“Za otroka, ki je šel domov premočen, da mu ni treba. Izberite nepremočljive superge.”
„Tiste rdeče z utripalkami?“ je vprašal Eli.
“Že veš?”
“To vem že mesece.”
Pogledal sem gospoda Collinsa. “Ali veste kaj o mojem sinu?”
„Vem, da se mi vsako popoldne zahvaljuje,“ je rekel. „Vem, da najprej pusti majhne otroke, da gredo ven. Lansko zimo, ko je drug fant pozabil rokavice, mu je Eli dal eno od svojih.“
Eli je zardel. »Samo ena rokavica je bila.«
„Točno to sem imel v mislih,“ je rekel gospod Collins.
V škatli številka 5 je bila vstopnica za rolkanje.
Elijev nasmeh je počasi izginil.
Še vedno sem imela roko na njegovi rami. “Si v redu?”
“Oče je rekel, da me bo naučil drsati.”
“Spomnim se.”
„Še vedno želim iti,“ je rekel Eli. „Ampak ne po veliki klančini.“
Škatla št. 6 je vsebovala štiri dolarje in osemintrideset centov sedemletne deklice Maddie.
Eli je strmel v rogove. »Mami, tega ne moremo obdržati.«
“Ne,” sem rekel. “Kaj naj torej storimo?”
Pogledal je proti postajališču na avtocesti 47. “Delimo si to.”
Moje oči so sledile njegovemu pogledu proti avtobusni postaji na vogalu.
„Kaj meniš o tem?“ sem vprašal.
Eli je vrgel kovanec v Maddiejini roki. »Če so vsi ti ljudje to prinesli, ker eden ni imel dežnika, lahko morda poskrbimo, da ga bo imel tudi naslednji.«
Pogledal sem Jenelle. “Tokrat lahko tole sama dokončaš.”
„Ne,“ je rekla. „Ne vem.“
G. Collins si je odkašljal. »V skladišču imajo star regal, ki bi ga lahko uporabili. Nič posebnega, ampak je robusten.«
»V šoli imajo v oddelku za izgubljeno in najdeno dežnike,« je rekel Eli. »Ljudje bi lahko tam pustili svoje ponče. Morda avtobusne vozovnice.«
„Kako bi temu rekli?“ sem vprašal.
Eli je pogledal številko, označeno na škatli št. 47.
“Prevoznik dežja za cesto 47.”
G. Collins se je nasmehnil. »To se sliši prav.«
Eli se je nežno dotaknil Darrenovega dežnika. “Ali lahko na etiketi piše ‘Začelo se je z Darrenovim dežnikom’?”
Grlo se mi je stisnilo, tako da sem komaj dihala.
„Ja,“ sem rekel. „Ampak ta dežnik bo šel z nami domov.“
Eli je prikimal. »Vem. Očka ostaja pri nas.«
Jenelle me je pozorno pogledala. »Ali lahko napišem nadaljevanje? Tokrat z vašim dovoljenjem?«
“Imam pravila.”
Vzela je zvezek. »Povej mi.«
“Brez priimkov. Brez nazivov. Brez bližnjih posnetkov Elijevega obraza. Brez Darrenove smrti na naslovnicah časopisov. In ne imenujte mojega sina junaka, tako kot jaz ne puščam skled z žitaricami v pomivalnem koritu.”
Jenelle je zapisala vsako besedo. “Obljubila sem.”
Teden dni kasneje je prometni oddelek odobril stojalo poleg avtobusne postaje. G. Collins ga je pobarval modro. Šola ga je napolnila z dežniki, dežnimi plašči, rokavicami in predplačanimi avtobusnimi vozovnicami.
Na medeninasti ploščici na sprednji strani je pisalo:
“Prevoznik dežja za cesto 47.”
Začelo se je z Darrenovim dežnikom.
Eli je na stojalo pritrdil čisto nov moder dežnik. Nato je Darrenovega starega zataknil pod pazduho.
„Si prepričan/a?“ sem vprašal/a.
Dotaknil se je novega dežnika. “Ta je za deljenje.”
Nato je pogledal tistega, ki mu ga je dal oče.
“In to je v mislih.”
Objela sem ga okoli ramen.
Dve leti sem verjel, da je treba Darrenovo zadnje darilo skriti pred svetom.
Motil sem se.
Darrenovo zadnje darilo se je vrnilo skozi naša vhodna vrata premočeno, trepetajoče in staro dvanajst let.
In nekako je moj prijatelj prišel dlje, kot bi midva kdajkoli zmogla.