Moj dvanajstletni sin je prišel domov premočen, potem ko je dal očetov dežnik noseči neznanki, ki jo je ujel dež. Mislila sem, da bi morala biti razburjena – vse do naslednjega jutra, ko je bilo naše dvorišče napolnjeno s sedeminštiridesetimi dežniki in škatlami, zaradi česar se je njegovo tiho dejanje prijaznosti spremenilo v nekaj veliko večjega, kot smo pričakovali.
Moj dvanajstletni sin je dal zadnje darilo, ki mu ga je kupil oče Darren, in tri jutra pozneje se je na naši sprednji trati pojavilo sedeminštirideset odprtih dežnikov.
Začelo se je prejšnji teden, ko je Eli prišel skozi vrata popolnoma premočen.
Vhodna vrata sem odprla z brisačo, pregrnjeno čez ramo, kar je bilo že samo po sebi znak, saj so iz lekarne spet klicali glede recepta, ki je bil še vedno na ime mojega pokojnega moža.
Potem sem pogledal svojega sina.
Voda mu je kapljala z las, srajca se mu je lepila na obraz, ustnice pa so se mu tresle.
„Eli,“ sem rekla in ga potegnila bližje. „Kje je tvoj dežnik, dragi?“
Srečal se je z mojim pogledom in stisnilo se mi je v želodcu.
Molil sem, da ne bi bil moder. Prosim, ne moder.
„Izginilo je, mama,“ je zašepetal.
Modri dežnik ni bil nikoli drag. Imel je lesen ročaj, srebrn lepljiv gumb in Darrenovo kurzivno pisavo na notranji strani traku, ker je Eli vse ukradel, ko je bil majhen.
Ampak tega dežnika ni nikoli izgubil.
Darren mu ga je kupil dva meseca pred smrtjo, Eli pa ga od takrat nosi s seboj povsod.
“Kaj misliš s tem, da je izginil?” sem vprašal.
Eli je pogoltnil slino. »Oprosti, mama. Nekomu sem ga dal.«
“Si ga dal komu? Pa kaj …”
Brada mu je padla.
Za kratek trenutek nisem bila nežna. Nisem bila ponosna. Bila sem le izčrpana vdova, ki je strmela v še en prazen prostor, kjer je nekoč obstajal moj mož.
“Eli, to je bilo od tvojega očeta.”
“Prihaja.”
“Zakaj bi ga potem dal stran?”
„Na avtobusni postaji je stala gospa,“ je hitro rekel. „Bila je noseča, mama. Res noseča. Jokala je, plašč je imela premočen in nihče ji ni pomagal.“
Lahko bi ga samo opazovala.
“Torej si ji dal tudi jakno?”
Pogledal je svojo vlažno majico. »Tudi njo je zeblo. In skrbeti je morala zase in za otroka. Zbolel sem, skuhala mi je juho in vse je bilo v redu.«
Prste sem si dal na usta. Kako naj ostanem ohranjen?
“Tudi …”
„Nisem hotel izgubiti,“ je rekel. „Obljubim. Ampak oče je vedno rekel, da ne smeš čakati na pomoč.“
Te besede so iz mene izsesale vso jezo.
Darren jih je nenehno ponavljal. Ko sosedov avto ni hotel vžgati. Ko je nekdo polil vrečko živil. Čeprav smo že bili zadaj.
“Carina, ne čakaš, da bi pomagala nekomu v stiski.”
Močno sem objela Elija.
„Tvoj oče bi bil ponosen nate,“ sem zašepetal.
Utihnil je. “Res?”
To me je skoraj zlomilo.
“Ja,” sem rekel. “Tudi jaz sem ponosen nate.”
Pomagal sem mu preobleči se v ta oblačila in mu skuhal vroč kakav s preveč pene. Sedel je za kuhinjsko mizo, roko je stisnil okoli skodelice.
„Misliš, da ga boš prinesel nazaj?“ je vprašal. „Povedal sem ji, kje živimo.“
“Ne vem, draga. Morda pa nas bo presenetil.”
„Mogoče,“ je tiho rekel.
Tisto noč, ko je Eli zaspal, sem se dotaknil praznega kavlja pri vratih. Na njem so bili nekoč Darrenovi ključi, klobuk, plašč in po njegovi smrti še Elijev dežnik.
„Vem, da bi bila ponosna nanj,“ sem zašepetala. „Ampak vseeno sem si želela, da bi se ta dežnik vrnil domov.“
Tri jutra kasneje sem odprl vhodna vrata, da bi vzel časopis, in izpustil skodelico kave. Razbila se je na verandi.
Vroča kava mi je pljusknila na gleženj, vendar tega nisem opazil.
Vse, kar sem videl, je bilo moje dvorišče, polno odprtih dežnikov.
Sedeminštirideset jih je.
Bili so razporejeni v ličnih vrstah od poštnega nabiralnika do javorja. Pod vsakim dežnikom je bila majhna bela škatlica z narisano številko, ki je označevala starost.
Oštevilčeno od 1 do 47.
„Mami?“ je Eli poklical za mano.
Stopil je na verando bos, lasje so mu štrleli na vse strani.
„Pazi!“ sem ga opozoril. „Spustil sem kozarec. Ne stopi na kozarec.“
„Kaj je to?“ je vprašal.
“Zakaj nas gospa Sara snema, mama?”
To me je popolnoma zbudilo.
Ob pločniku se je zbralo več sosedov, mnogi med njimi so imeli telefone v rokah.
„Sarah!“ sem poklicala. „Odloži slušalko! Veš, da mi ni všeč, ko snemajo Elija.“
Spustila ga je le do polovice. »Carina, čudovit je! Si že videla Facebook?«
Zvilo se mi je v želodcu. “Kaj je na Facebooku?”
Moški iz dveh hiš je nadalje vzkliknil: »Carina, Eli je slaven!«
Moj sin se je premaknil za mano.
Stal sem tik pred njim. “Vsi odložite telefone. Takoj! Še vedno je otrok.”
Nekaj obrazov je zardelo od zadrege. Drugi so počasi spustili telefone.
Stopila sem na vlažno travo, halja mi je plapolala okoli gležnjev. Eli je bil tik ob meni.
Prvi dežnik je bil temno moder. Na škatli pod njim je bila privezana etiketa.
“Za Elija.”
“Ostani zadaj, prijatelj,” sem mu rekel.
“Mami, moje ime je tam.”
“Vem. Ampak ne vemo, kdo ga je dal sem. Zato ga bom najprej odprl.”
Rahlo je prikimal.
Sklonil sem se in dvignil pokrov.
Potem sem zakričal/a.
V notranjosti je bil sveženj, tesno zavit v modro blago.
Za eno grozno sekundo je bilo videti tuje in strašljivo.
Potem sem opazila leseno kljuko, srebrno kljuko in Elijevo ime, napisano z moževo roko.
Eli se je usedel poleg mene. »To je očetovo,« je zašepetal.
“Res je.”
“Kako je prišlo sem?”
Pogledal je škatle, nato sosede. Njegov obraz je izgubil barvo.
“Mami, nekoga morava poklicati. Morda policijo. To je strašljivo.”
“Vem. Ne bomo se dotikali ničesar drugega, dokler ne ugotovim, kdo je to storil.”
„Počakaj! Tukaj so novice,“ je rekel Eli.
Ponovno sem pogledal. Pod trakom dežnika je bil zatlačen prepognjen list papirja.
„Preberi,“ je zašepetal.
Roke so se mi tresle, ko sem ga razpakiral.