Strokovnjaki zdaj dvomijo o ciljni notranji temperaturi 19 °C, ki je dolgo veljala za zimsko dogmo. Po njihovem mnenju ta zgodovinski standard, podedovan iz časov, ko izolacija ni bila zadostna, ne odraža več učinkovitosti naših sodobnih domov. Danes se pojavlja bolj diferenciran in personaliziran pristop k toplotnemu udobju.
Od kod izvira to slavno pravilo 19 °C? Da bi ga razumeli, se moramo vrniti v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat so bili naši domovi prava energetska sita: praktično brez izolacije, z enojno zasteklitvijo in osnovnimi prezračevalnimi sistemi. Doseganje in vzdrževanje 19 °C v prostoru je že predstavljalo ogromen energetski izziv. Ta temperatura ni bila izbrana zaradi udobja, temveč zato, ker neučinkovita ogrevalna oprema ni ponujala veliko izboljšav. Bil je kompromis, ki so ga narekovale tehnične omejitve tistega časa, ne pa neka univerzalna resnica o udobju.
Danes so se razmere popolnoma spremenile. Naši domovi imajo koristi od izboljšane izolacije, dvojne ali trojne zasteklitve oken in učinkovitih prezračevalnih sistemov. Izguba toplote se znatno zmanjša, naši ogrevalni sistemi pa so veliko natančnejši. V tem kontekstu vzdrževanje notranje temperature 19 °C ni več dosežek, temveč izbira, ki se lahko izkaže za kontraproduktivno. Strokovnjaki zdaj menijo, da je temperatura okoli 20 °C v bivalnih prostorih primernejša za naš trenutni življenjski slog, zlasti za tiste, ki delajo od doma in preživijo dolge ure sede.
Ta en sam dodaten korak ni razkošje. Igra ključno vlogo v boju proti vlagi in kondenzaciji, pojavima, ki se pojavita na oknih in stenah, ko je zrak v zaprtih prostorih prehladen in nasičen z vodno paro. Nenadzorovana vlažnost ustvarja gojišče za plesen, ki je škodljiva za zdravje dihal. Z rahlo prilagoditvijo ogrevanja v najpogosteje uporabljenih prostorih lahko izboljšate kakovost zraka, ne da bi bistveno povečali svoj račun za energijo.