Ko sem natančneje pregledal preostali del sklede, sem ugotovil nekaj zanimivega: le paradižniki, ki so bili na zunaj popolnoma enakomerni, so bili znotraj normalni. Nekoliko nepopolni paradižniki so nosili vse te skrite vzorce.
To me je spravilo v razmišljanje.
Hrano – in celo stvari v življenju – pogosto sodimo po površini. Modrica, razpoka, majhna napaka in domnevamo, da je nekaj narobe. Včasih pa so te nepopolnosti le znaki drugačne poti, ne pa prekinjene.
Na koncu jih nisem vrgel stran.
Solato sem vseeno naredil/a.
In nenavadno, okus je bil prav tako dober kot vedno.